Vizualna hierarhija je ureditev elementov po njihovi pomembnosti, ki usmerja pogled od glavne informacije k podrobnostim. Na igralnem zaslonu lahko na primer ime igre in osnovno igralno polje zavzemata osrednji prostor, bonusna funkcija pa je prikazana v ločenem označenem območju. Tako igralec hitreje razbere, kaj pripada običajnemu poteku igre in kaj označuje dodatno funkcijo.
Pri oblikovanju vmesnikov, kot jih je mogoče opazovati v live online casino, je koristno ločeno prikazati osnovna pravila, stanje igralnega polja in informacije o bonusih, da ima vsak sklop jasno vlogo. Hierarhijo ustvarjajo velikost, položaj, barvni kontrast, razmiki, tipografija in ponavljanje grafičnih vzorcev. Ti elementi skupaj določajo, kateri podatek uporabnik zazna najprej, ne da bi bilo treba vse informacije prikazati z enako poudarjenostjo.
Najprej osnovni potek
Osnovni del igre sestavljajo informacije, ki so potrebne za razumevanje običajnega kroga: igralno polje, razpoložljive poteze, trenutno stanje in izid poteze. Pri družabni igri Človek, ne jezi se so na primer premikanje figur, izbijanje in cilj priti do cilja del temeljnih pravil. Stran zbirke Kamra opisuje število igralcev, premikanje, izbijanje figur in pogoj za zmago, kar pokaže, kako je mogoče osnovni potek predstaviti z jasno določenimi sestavinami.
V digitalnem vmesniku lahko osnovne informacije ostanejo stalno vidne, medtem ko so podrobnejša pojasnila dostopna ločeno. Igralno polje je navadno vizualno osrednje, saj prikazuje stanje, na katerega se nanaša večina potez. Ukazi za običajne poteze so lahko blizu polja, podatki o vložku ali rezultatu pa v predvidljivem, ponavljajočem se položaju. Dosledna razporeditev pomaga uporabniku, da posameznih elementov ne zamenja z dodatno vsebino.
Bonus kot prepoznaven, vendar ločen sloj
Bonusne funkcije lahko vključujejo dodatni krog, posebne simbole ali ločeno igralno fazo. Njihova vidnost je pomembna, vendar se razlikuje od informacij, ki razlagajo osnovno igro. Oblikovalci lahko razliko izrazijo z omejeno spremembo barve, značilno ikono, obrobo ali ločenim naslovom. Če so ti znaki dosledni, uporabnik lažje prepozna, da gre za posebno funkcijo, obenem pa osnovni prikaz ostane berljiv.
Razlika naj ne temelji zgolj na barvi. Velikost besedila, razmik in položaj lahko podprejo isto sporočilo ter olajšajo prepoznavanje na različnih zaslonih. Študij oblikovanja interaktivnih vsebin, kakršen je program Faculty of Information Studies, University of Novo mesto, povezuje razumevanje uporabniških vmesnikov z razvojem iger. Oznako za bonus lahko spremljata kratek naslov in razlaga, medtem ko so navodila za osnovno potezo ob igralnem polju. Tako elementi ohranijo jasno hierarhijo, ne da bi vsakemu namenili enako vizualno težo.
Razstavni predmeti ponujajo zanimiv primer različnih ravni predstavitve. Opis razstave Goriški muzej omenja doma izdelane igrače, družabne igre in staro videoigro, ki jo obiskovalci lahko preizkusijo, ter predstavitev iger na prostem. V takšnem okolju lahko naslov, kratko pojasnilo in predmet služijo različnim informativnim ravnem: najprej poimenujejo vsebino, nato ponudijo kontekst, izkušnja z igro pa pokaže njeno delovanje.
Ritem, prostor in ponavljanje
Hierarhija nastaja tudi s praznim prostorom. Razmik med osnovnim igralnim poljem in območjem za bonus pomaga označiti njuno ločenost, medtem ko pretesna postavitev lahko vizualno združi vsebino, ki ima različne funkcije. Ponavljajoča se mesta za iste vrste podatkov pa ustvarijo ritem: uporabnik ve, kje iskati rezultat, pravila ali obvestilo o posebni fazi.
Pri prehodu v bonusni krog se lahko hierarhija začasno spremeni. Posebna faza lahko dobi večji naslov ali izrazitejše območje, vendar osnovne informacije o stanju in razpoložljivih možnostih ostanejo dovolj prepoznavne. Sprememba naj jasno pokaže, kaj se je začelo, in ne izbriše povezave z igro, iz katere je bonus nastal. Po koncu faze lahko običajna razporeditev znova prevzame vodilno vlogo.
Načrtovanje vmesnika
Razvoj iger združuje več področij, ki vplivajo na takšne odločitve. Program študija razvoja iger in razširjene resničnosti na Fakulteti za informacijske študije Univerze v Novem mestu vključuje razvoj videoiger, navidezno in razširjeno resničnost, programiranje, interaktivno oblikovanje ter projektno delo. Ta področja so povezana z načrtovanjem vmesnika: grafični elementi morajo delovati skupaj s funkcionalnostjo, vsebina pa mora ostati razumljiva med različnimi stanji igre.
Pri presoji zasnove je koristno opazovati, ali je osnovni potek razviden brez iskanja, ali so bonusne funkcije prepoznavne kot ločena vsebina ter ali se položaj podobnih informacij ponavlja. Preizkus z različnimi velikostmi zaslona lahko pokaže, ali se pomembni elementi ohranijo v razumljivem vrstnem redu. Dobro razporejen vmesnik zato ni zgolj estetsko urejen: uporabniku pomaga razlikovati med tem, kar določa običajno potezo, in tem, kar pripada posebni fazi.
V praksi lahko že ena dosledno ponovljena ikona ob naslovu bonusne funkcije postane hiter vizualni znak, medtem ko osrednje igralno polje ostaja glavno izhodišče za osnovni potek.